Umetnik in (likovni) kritik.

Razmerje med umetnikom in kritikom, ki ima dolgo zgodovino, je v slovenskem prostoru še posebej zanimivo, saj je bolj kot na časopise, revije in medije nasploh vezano na institucije. Slednje so hkrati noslike razstav, prejemnice državnih sredstev za programe in projekte in s tem neposredno vplivajo tudi na možnost doživljanja umetnosti in preživetje umetnika. Pomen javne kritike je tako neznaten, da o njem komaj še lahko govorimo, močno pa deljujejo netransprentne oblike selekcije, ki določajo in odločajo o umetniku in njegovem delovanju. Utemeljena kritika teh selekcij v prostoru seveda ni bila nikoli in še danes ni zaželena, saj je vedno osebna. V prostoru, ki se je vzpostavil skozi kolektivno, sistemsko in nadzorovano izkušnjo, je neodvisna osebna kritika še vedno označena kot pristranska in potemtakem nekompetentna.

Že Walter Pater, Ruskinov sodobnik, je zapisal: če želi kritik videti obravnavano delo takšno, kot v resnici je, mora prepoznati lastne vtise, jih razločiti in jasno dojeti, vedeti mora, kaj mu pomeni knjiga, slika ali kip, kaj je občutil ob določeni umetnini, ali se ga je dotaknila ali ga je morda celo spremenila. Le odkrita drža posameznika lahko odpira ta ključna vprašanja, le njegova notranja moč je lahko nagovorjena z umetniškim delom. Nasprotje kritike, ki je vedno lahko le osebna izjava z močjo argumenta, je negativna selekcija. Ta je popačila sliko prostora, v katerem s svojimi dejanji umetnik in kritik oblikujeta eno najobčutljivejših področij - polje ustvarjalnega nagovora.

Edo Ravnikar je govoril o treh alternativah kot možnostih ponovne povezanosti umetnosti arhitekture, plastike in slikarstva. Prvi dve: estetiko naključnega in estetiko kolektivnih pojmov in splošnih zakononitosti smo uspeli celo povezati in preplesti, tretja pot, ki je kulturnemu človeku morda najbližja in najbolj obetajoča, kot je zapisal v prvi številki Sinteze, pa bi bila potrpežljiva graditev novega vizualnega sveta z zahtevnejšimi cilji, ob upoštevanju človeka in njegove psihe … Ravnikarjeva arhitekturna umetnost ni bila razumljena celo v kulturnem hramu in tudi prostor, namenjen likovnemu delu meseca, ob plakatih, ki oglašujejo kulturne prireditve, je izbran zelo nehvaležno do sodobne likovne produkcije. Spričo dejstva, da se danes umetnost bolj oglašuje kot uglašuje, se »izbor kritika« zrcali v luči konzumiranja in potrošnje. Kako torej ustaviti drsenje na površinskem blišču podob in odsevov? Kako je še mogoče umiriti pogled in spričo »eye catcherjev« poglobiti tako vizualne in racionalne zaznave kakor tudi podpreti ustvarjalno, celostno izkušnjo?

Moj kritiški izbor na začetku leta 2012 je podpora umetniškemu ustvarjanju v najširšem pomenu besede. Ne gre le za umetnika in njegovo delo, temveč za najino skupno povabilo k iskanju lastnih konceptov in preseganju meja klišejskih vzorcev, ki jih po krivem imenujemo tudi umetnost.
Žiga Okorn se že poldrugo desetletje posveča iskanju odgovorov na vprašanje, kako lahko danes podoba povabi, zbližuje in celi, s tem, ko se dotakne našega globokega likovnega iskustva, ki je blizu so-čutenju, ob-čutenju pa tudi sočutju in ljubezni. Te krhke, preproste podobe, ki jih z zemeljskimi pigmenti in nekaj kapljic vode slikar dobesedno prelije na papir ali platno, razpirajo perspektive, ki jih navznoter sicer živimo, a jih premalo uresničujemo tudi navzven. So vpoklici naših občutljivih a močnih stanj, pri katerih sta povezana telo in razum, roka in um, glava in srce.

Akvareli otrok, pred katerimi stoji gledalec kot pred lastno prihodnostjo, so narejeni tako elementarno, da jih ni težko spregledati. Spregledati in pripustiti k sebi, tja, kjer je v nas še droben otrok, ki čaka, da pogledamo na svet z njegovimi na široko odptimi očmi. To, kar gleda in čuti, je tukaj in sedaj, je vseprisotno in večno. Tu-je že v jeziku ni do konca obvladljivo, ni dosegljivo ne s predstavo, ne s projekcijo, je ustvarjalni proces in del nas samih. Slikarski temelj podobe, ki ji nista tuja ne zahodna ne vzhodna umetnost, nagovori v jeziku, ki zato ker zaupa v veščino in pozna tradicijo, ustvarja prostor domišljiji in invenciji gledalca.
Vesna Krmelj