English  stik

Galerija sodobne umetnosti Celje, 22. 9. – 13. 11. 2011
Kustosi razstave: Tomaž Brejc, Irena Čerčnik, Jiři Kočica, Polona Tratnik

Mirko Bratuša, Polona Demšar, Boštjan Drinovec, Jiři Kočica, Anja Kranjc, Gregor Kregar, Boštjan Novak, Nika Oblak & Primož Novak, Katja Oblak, Žiga Okorn, Zoran Srdić Janežič, Lujo Vodopivec, Projekt Čakajoči (avtorji Katja Bogataj, Polona Černe, Pavel Ekrias, Neža Jurman, Ana Kerin, Miha Makovec, Barbara Pintar in Lan Seušek)

Večletni projekt KIPARSTVO DANES je široko zasnovana in pregledna študija kiparske dejavnosti v prostoru Slovenije, ki se je z razstavo in publikacijo začela lansko leto in se bo v sklopih odvijala vse do leta 2013. Če je lanski projekt z naslovom Kiparstvo danes. Komponente, stičišča in presečišča z deli dvaintridesetih umetnikov predstavil sodobno kiparstvo kot razširjeno polje, ki presega medijsko določenost in stopa v polje družbenega, znanstvenega, tehnološkega in interdisciplinarnega, se letošnji osredotoča na vprašanja figuralike in poudarja haptično izkušnjo ter razmerje med kiparskim telesom in telesom gledalca. Z deli enaindvajsetih umetnikov je galerijski prostor spremenjen v prostor, ki ga naseljuje 'ljudstvo': množica kipov, figur in teles, v glavnem polnoplastičnih človeških figur v naravni velikosti, nanašajočih se na različne osebne, družbene in politične kontekste. Razstavo spremlja katalog, v katerem vprašanja, ki jih odpira tokratna razstava, v uvodnih besedilih podrobno obravnavata Tomaž Brejc in Jiri Kočica, sam razstavni koncept Brejc opredeljuje z naslednjimi besedami:

Zamislite si torej razstavo samih teles, kipov, figur, fantazem, fragmentov, fikcij. V kateri koli prostor vstopim, od povsod strmijo - ali pa se zame ne zmenijo - figure, bolj ali manj podobne človeškim, bodisi (1) da res izvirajo iz njih (Zoran Srdič, Anja Kranjc, Gregor Kregar, Polona Demšar); ali so (2) prividne podobnosti, različno velike, majhne, snovne, barvne, lahke, težke, vendar pripovedne "alegorične" statue (Mirko Bratuša, Boštjan Drinovec, Lujo Vodopivec, Boštjan Novak); (3) samo okruški teles, prefinjeni ostanki nekih minljivih gibov, drž (Katja Oblak), (4) in embrionalnih zapredkov, izmučenih eksistencialnih teles (Anja Kranjc), (5) vizualne igre, z zabavnimi haptičnimi učinki, pravimi udarci (Primož Novak, Nika Oblak), (6) nosilci subjektivnega in družbenega, optičnega in haptičnega dialoga (Jiři Kočica, Žiga Okorn). V vsej različnosti jih preveva skupna ustvarjalna namera postaviti haptično izkušnjo telesa v skupno predstavno polje, zaplesti kipe in gledalce v medsebojne stike.

Zato razstavo preveva občutek bližine, dotika, nekakšne nagnetenosti (horror vacui). Vendar ne gre za postmoderni manierizem, za brezčutno razkazovanje eksistencialne krhkosti, za eksperimentalno oblikovanje ali predstavitev surove moči, ko so pred nami velike in težke statue. Gre za posebno recipročnost, za obojestransko zavzetost med kipom in gledalcem, med kiparskim telesom in telesom gledalca. Kot bi za ogledovanje ne potreboval perspektivnega, arhitekturnega prostora in oddaljenosti, ampak so kiparska telesa, figure, fragmenti tisti, ki določajo, kdaj in kakšen je prostor. Z besedami Mauricea Merleau-Pontyja je prostor tisto, kar ustvari telo okrog sebe, ne pa, da je najprej prostor (kognitivna predpostavka) in šele potem vstopi telo vanj. Posamične sobe galerije niso le "bele kocke", prazni volumni, temveč posebna domovanja, okolja, kamor so se kipi naselili. Takšno prijateljsko sobivanje spremeni galerijski prostor v neposredno udomačenost ateljeja, kjer kipi živijo svoje življenje dalje in se mora njihovemu raznolikemu obstoju prilagoditi tudi gledalec.