Refugij
slike 2016
4. oktober 2016 Galerija Cankarjevega doma na Vrhniki




Besedilo Vesne Krmelj iz kataloga Refugij:

»V naravi podobe je, kakor dobro pove že beseda, da je tistemu, kar upodablja, samo podobna. Zato je nikar ne razlagajmo z željo po končnem odgovoru. Kar nam ostane, ni manj, temveč več, je neulovljiv, a celovit občutek, ki izhaja iz čudenja. Sleherni med nami ga bolj kot iz zatemnjenih globin zgodovine pozna iz svetlobe lastnega otroštva. Ko človek v celovitosti zrele izkušnje spet ujame ta občutek, lažje ujame tudi znamenja iz otroštva človeštva.« Janko Rožič

Besedilo Od kod skrivnostna moč podobe, iz katerega je zgornji navedek, je napisal Janko Rožič ob razstavi akvarelov Žige Okorna v času, ko smo iz nekdanjega vojaškega zapora znotraj obzidja kasarne na Metelkovi začeli snovati in ustvarjati današnji hostel Celica. Žiga je leta 1997 začel slikati cikel Podoba tvoje odprtosti, serijo akvarelov za portale javnih inštitucij – iz najbolj zaprtega prostora dvakrat ograjenega zapora je preko nežnih upodobitev ustvarjalca javne uslužbence v mladi državi vabil k uglasitvi funkcije in osebne odgovornosti, skladnega odnosa posameznika v stiku z drugimi in svojo vestjo. Umetnost ustvarjanja, porajanja in začetka je bila prisotna v vsaki od teh podob, ki se je kot materialna sled kapljice vode in ščepca pigmenta iz čopiča izvila na papir. Pretočnost podobe od vznika do slike postane značilna za Žigovo slikarstvo, neposrednost ter odprta duhovna izkušnja, ki s pravo mero in globino dotika prehaja na papir, pa za njegov ustvarjalni proces. Med akvareli iz cikla Podoba tvoje odprtosti je izstopala figura zapisovalca, slikarja-opazovalca, naslikanega v trenutku, ko odmakne pogled od svojega dela, da pogleda nanj; upodobljen je slikar, ki postane gledalec podobe in reflektira, kar je ustvaril.
V Žigovem ustvarjanju se figura in krajina nenehno pojavljata in izmenjujeta. Le redke so slike, na katerih so ljudje in pokrajina združeni v enem prizoru. Kadar se figura pojavi v okolju, je to po navadi zgolj simbolni prostor,
ki mu težko določimo krajevne značilnosti. Žiga je naslikal celo nekaj akvarelov, na katerih figure same postanejo krajina. Na izpeljavo krajine iz telesa figure nas napeljejo že zgodnje podobe, kot je akvarel Sanje. Figura v ospredju je očitno ustvarjalec pri svojem delu, v njegovem očišču pa ženska figura, ki lahko personificira navdih, očišče ali notranjo pokrajino, po kateri slikar potuje v domišljiji. In obratno. Kot je zapisal Jiři Kočica, »tisto, kar z Okornovimi slikami na novo definira morsko krajino, je popolna odsotnost vsega, kar je človeško ... Edine sledi človeškega,
so izrazite poteze čopiča, ki v vodoravnih linijah ali z vozliščnimi zavoji beležijo stanja ...«
Če se figura in krajina v Žigovem slikarstvu skoraj izključujeta, pa ne smemo spregledati nečesa drugega, kar Kočica prav tako zapiše, ko nadaljuje: »Popolna samota. Občutek, da se horizont ne prekine, tudi če bi se obračali okoli in okoli.« Neprekinjeno očišče. Slikar-opazovalec je pri svojem delu soočen s svojim očiščem, s prostranostjo obzorja,
ki je ne določa nobena meja oziroma ki si jo določa edino ustvarjalec-opazovalec sam.
V času prvih srečevanj v nekdanjih jetniških celicah je pomen obzorja dobil nove razsežnosti. V celicah je bilo majhno okno tik pod stropom; tako je bila jetnikom vzeta možnost pogleda v daljavo, ki sprosti misli in budi upanje. Znotraj jetniških zidov je širina obzorja zgolj notranja vizija, ki mora ostati čim bolj odprta. Kar nekaj slikarjev je začelo ustvarjati v jetniških celicah, med njimi tudi Jože Spacal.
Horizont je navidezna linija, v kateri se srečata zemlja in nebo. V Žigovih morskih krajinah je ta pogled neprekinjen. Na očišču se dogajajo nevihte, dvigajo se oblačne megle in zlivajo stoletna deževja. Slikar-opazovalec je pred majhno, komaj kot ekran veliko sliko, soočen z dogodkom, ki ga v razpoloženju spremlja tudi, ko mu obrne hrbet. V tem likovnem snovanju je prisotno neko neprestano gibanje. Poglejmo ga nekoliko pobliže.
Tako kot večina krajin vse do abstraktnih slik Marka Rothka, za katere, vsaj za tiste iz poznega obdobja, obstaja veliko interpretacij, ki jih povezujejo s krajinami, pravzaprav z notranjo slikarjevo vizijo osebne pokrajine, so tudi Žigove slike »z izrazitimi potezami v vodoravnih linijah« horizontalno razdeljene na pasove. Najpogostejša sta dva pasova,
ki ju določa očišče. Nad njima se v neskončnost dviguje nebo, spodaj se v globine, prav do črnin, izgubljajo morja. Nebo in voda imata svoje gibanje, svoje zakonitosti. Likovno
se gibanje na površini slikarju-gledalcu zgodi v dveh smereh: v sliko in iz nje. Proti slikarju-gledalcu se giblje dvigajoča, peneča se morska gladina, nizki grozeči oblaki in poudarjeno obzorje pa ženejo pogled v drugo smer, stran, v daljavo za obzorjem. Včasih je gibanje dramatično samo v eni smeri, medtem ko je druga polovica na videz spokojna, komaj odgovorjajoča nemirnemu dogodku nad ali pod njo.
Pogled sledi dogodku na površini v obeh smereh, v sliko in iz nje, podobno kot slikar-opazovalec motri svoj naslikani portret s hrbtne strani in hkrati, zaradi prosojnosti akvarela, spregleda naslikano podobo (ki jo je ustvaril) s prednje strani, en face.
Tako kot Žigov akvarel, v katerem ima figura ključno mesto, tudi njegove krajine v psihologiji zaznave odgovarjajo dvojnemu gibanju, približevanju in oddaljevanju.
V slikarju-gledalcu se zgodi likovna iluzija telesne združitve slike in slikarja-opazovalca. Veščina, ki ustvarja iluzijo, omogoči tudi podoživetje ustvarjalne izkušnje, refleksijo dela in kritično pomiritev intuitivnega vzburjenja. »Morje kot refugij je predvsem nekaj, kar ohranja v budnosti, kar kliče k čuječnosti, je zatočišče ethosa in hkrati slikarjev ethos
v pomenu domovanja,« je ob zadnji Žigovi razstavi v Celici zapisala Petra Jager.
Morska krajina je odprt prostor, ki ga ne določajo predmeti, temveč gibanje, energija in intuicija. Je brezmejen, zato se je že romantikom bolj kot v stanje narave odpiral v dogodek duha in duše. Romantiki so podobno kot stari Kitajci krajino povezovali z glasbo, ki se pred gledalcem odvije v času; krajina živi v preteklosti, ki diha prano tega trenutka. Tako se dojemanje krajine približa abstraktni umetnosti (arabeski), ki pušča odprto branje, prosto vseh pomenov in asociacij. V romantični estetiki je materialni objekt reprezentacije v krajini nadomestila svetloba, ki se je iz atmosferične svetlobe prelila v štimungo – v prostorsko razpoloženje. V neopredeljivi štimungi se je zahodnoevropska umetnost v teoriji morda najbolj približala vzhodnemu pojmovanju krajine in večnosti,
ki jo mojster doseže v odprtosti lastne izkušnje. Podobno kot v vzhodni slikarski tradiciji je tudi Žigi Okornu tuje podobotvorje, ki se napaja iz mitične in ilustrativne tradicije zahodnoevropske umetnosti. Neposrednost in intuicijo so podpirala zlasti avantgardna gibanja, ki pa so zavrgla tradicionalno slikarstvo in zgodovinsko izkušnjo na splošno. Nasprotno bi lahko rekli, da sta zgodovina in tradicija v Žigovem slikarstvu tako vir navdiha kot narava sama; brez progresivne smeri razvoja sta obe prisotni v vitalnosti dotika, duhovni odprtosti, vzdušju in štimungi tona, ki je vsakič nov in oseben.
Slikar-opazovalec napenja platno med horizontalnim obzorjem in vertikalno potjo, ki jo
s telesom in duhom prehodi v svoji rasti. Z milino se dotakne brezmejne neoprijemljivosti ter jo približa in vtisne v svet, ki je naše edino zatočišče. Med njimi, ki so »na obalah neskončnih svetov« odprli svoje srce, je bil tudi maturant, pesnik Dragotin Kette, najboljši prijatelj Ivana Cankarja, o katerem pisatelj govori in priča v prenekateri svoji povesti.
V Trstu, kjer je preživel svoje zadnje poletje, je v dobrem tednu dni napisal nič manj kot sedem pesniških ciklov s petinštiridesetimi soneti. Na molu San Carlo.


Na tisoče let, vsak dan
hitiš čez visoko obočje
k nižinam obzorja
v mehko naročje
vesoljnega morja,
sonce nebeško!
…